Namesto prireditve ob prazniku – dnevu reformacije

Tudi letošnje leto ni običajno; in tudi letos objektivne razmere vplivajo na to, da praznika dneva reformacije ne obeležujemo s proslavo v Kulturnem centru, kot smo to do l. 2019 storili enajstkrat zapored.

Namesto tega se oglašamo le z zapisom – in to z golo besedo, brez podob, brez gibljivih slik, brez ”spektakla”, celo brez glasbene podlage. Skratka, zgolj s tem, kar so imeli na voljo že reformatorji pred več kot 500 leti – z ubesedeno mislijo. V duhu današnjega časa vas seznanjamo, da branje prispevka traja5 minut, tako da lahko ocenite, ali se to skladaz vašim konceptom izrabe časa. In če gre v vaš koncept branje nečesa, kar je zapisal nekdo drug, in ne mi sami, vsakodnevni tvorci vsebin na družbenih omrežjih – z vedno več podobami in vedno manj (tehtnimi) besedami. Če ste še vedno z nami, vas lahko dodatno spodbudi tudi misel enega največjih pisateljev 20. st.  Jorgeja Luisa Borgesa, da je tudi on sam najprej bralec in šele zatem pisatelj.

Svoj kratek razmislek moram začeti pri epidemiji. V času prvega zaprtja družbe pred letom in pol smo namreč morda še upali, da nam bo le-to pomagalo upočasniti drvenje sodobnega človeka ter se zazreti najprej vase in nato v drugega, v sočloveka. Danes pa je verjetno na mestu ocena, da smo še bolj podivjani in shizofreni. Ali je na to vplivala epidemija ali pa je to zgolj razgalila, niti ni pomembno.

Nekaj misli v tem prispevku je navdihnil uvodnik Jerneja Ščeka v septembrski številki revije Literatura. (Vsi citati, označeni ležeče, so iz tega prispevka.) Avtorjevo izhodišče je sedanja družba podob in spektakla, ki se vedno bolj razrašča in na drugi strani siromaši jezik. ”Brezbesedje podobe se kaže kot odpoved besednemu pomenu, ergo misli, torej pojmu in ideji.” Ob tem pozabljamo, da so meje našega jezika meje našega sveta – ob siromašenju jezika se nezadržno siromaši tudi naš svet. Dva kruta simptoma tega dogajanja sta nezmožnost dialoga in proti-humanističnost oz. proti-človečnost, kar srečujemo na vsakem koraku, naša družba in posledično naša življenja pa so s tem vedno bolj zastrupljena, da ne rečem okužena. In na koncu: ”Svet brez besede izgublja pomen in smisel.

Dan reformacije je naš državni praznik, o katerem ne bom ponavljal besed, zapisanih ali izrečenih v preteklih letih. Ker pa sem zgoraj uporabil izraz proti-humanizem, bi rad izpostavil, da se je v paru z reformacijo, gledano tako zgodovinsko kot tudi vsebinsko, vedno pojavljal humanizem kot ”kultura zaupanja, verjetja in vlaganja v človečnost, človeški zmotljivosti navkljub”. Reformacija je zrasla iz antike, prek srednjeveškega krščanstva ter naposled renesanse in humanizma. In v čem je pravzaprav pomen prvega moža reformacije pri nas Primoža Trubarja? V tem, da je začel močno širiti meje našega slovenskega jezika in s tem našega sveta.

Letos praznujemo 30 let tolarja, doslej edine slovenske denarne valute, kar bomo z razstavo obeležili tudi v naši knjižnici. Izmed devetih različnih bankovcev, ki so z vrhunskimi portreti zgodovinskih osebnosti izpod čopiča slikarja Rudija Španzla umetniški unikum v svetovnem merilu, so kar na štirih upodobljeni slovenski književniki: Trubar, Valvasor, Prešeren in Cankar. V to družbo bi lahko dodajali še vedno nove literarne ustvarjalce, vse do Jančarja, kar priča o dejstvu, da lahko Slovenci svoj prostor pod Triglavom širimo le z razvojem našega jezika.

Običajno smo ob dnevu reformacije poleg slovenske dimenzije in Trubarja še posebej izpostavili kakšno laško noto – za opomin na preteklost, na katero smo lahko ponosni in iz katere bi morali črpati za sedanjost. Tokrat opozarjam na potujočo razstavo Evropa – dediščina humanistov, za katere nastanek je na pobudo Avstrijske akademije znanosti poskrbela Evropska unija. Razstava od l. 2017 gostuje po Evropi, letos poleti pa je bila ob začetku slovenskega predsedovanja na ogled v Cankarjevem domu. Koncept razstave je takšen, da iz 20 evropskih držav predstavi po dva najpomembnejša humanista. Izmed Slovencev sta to Primož Trubar in Laščan Avguštin Prygl, imenovan tudi Tiffernus – polihistor in najizrazitejši humanist prvih treh desetletij 16. st. na Slovenskem, ki je deloval kot duhovnik, antikvar, arhitekt, urednik, izdajatelj in soavtor v humanistični maniri pisanih besedil ter spreten latinski verzifikator.

Dovolite mi opombo, da zgoraj natrošenih raznovrstnih misli ne velja jemati kot dokaz hitrosti, preskakovanja in površnosti sedanjega časa, ampak bolj kot spodbudo k nadaljnjemu lastnemu branju in raziskovanju. Ob zaključku pa še k Bralni znački za odrasle Knjižnice Laško, katere osrednji letni dogodek je sicer proslava ob dnevu reformacije. Kje je v horizontu razmišljanja o humanizmu, pomenu besed in jezika ter pomembnih zgodovinskih Slovencev dolgoletna bralna akcija naše knjižnice?

Za literarno besedo se mora človek odločiti.” Tudi za branje, ki ni zgolj prostočasno, ampak je nekaj več, ker širi horizonte, vzpostavlja dialog in odpira duha. ”Za preživetje ne rabimo bogatega jezika. Potrebujemo ga za življenje, za našo srčno in umetniško kulturnost, da širimo, ne siromašimo, svoj miselni svet.” Humanizem po svojem bistvu išče so-človeka in spodbuja dialog, ki mora oba sogovornika spremeniti (na bolje).

Iskren in human(ističen) dan reformacije vam želim.

Matej Jazbinšek, direktor Knjižnice Laško